Zdravilne lastnosti medu: kaj o njih pravi znanost

September je pri nas mesec, ko se paša izteka in začnemo razmišljati na zimo — pregledamo zadnje zaloge, čebelam pustimo dovolj medu za preživetje, sami pa v klet znosimo zadnje kozarce sezone. Prav v tem času nas na tržnici največ sprašuje po "zdravilnem" medu proti prehladu, ki naj bi ga jeseni potrebovala vsaka družina. Odgovor ni tako preprost, kot bi si marsikdo želel, zato smo tokrat presedeli nekaj več časa nad znanstvenimi raziskavami kot nad lastnimi izkušnjami. Kaj torej dejansko vemo o zdravilnih lastnostih medu, in kje se znanost ustavi tam, kjer se ljudsko izročilo še naprej razživi?

Antibakterijske lastnosti medu — od kod prihajajo

Med ni antibakterijski po naključju. Raziskovalci so mehanizem razložili s kombinacijo več dejavnikov: nizka vsebnost vode mu odvzame okolje, v katerem bi bakterije lahko preživele, kislo okolje (pH med 3,4 in 6,1) jim dodatno oteži rast, encim glukoza oksidaza pa v stiku z vlago počasi sprošča majhne količine vodikovega peroksida — istega razkužila, ki ga poznamo iz lekarne, le v veliko blažji obliki. Nekatere vrste medu imajo poleg tega še dodatne, "neperoksidne" spojine, med njimi metilglioksal, ki delujejo neodvisno od vodikovega peroksida. To je tudi razlog, da naš med po točenju nikoli ne segrevamo — encimi, na katerih ta učinek delno temelji, so občutljivi na toploto in pri segrevanju hitro razpadejo.

"Med ni antibiotik in ga tako tudi ne uporabljamo. Je pa eno redkih živil v naši shrambi, ki se, pravilno shranjeno, praktično ne pokvari — in to ni naključje, ampak kemija."

Med za rane in opekline — od kuhinje do bolnišnice

Antibakterijski učinek medu ni ostal le pri teoriji. V sodobni medicini se med (v sterilizirani, medicinski obliki) dejansko uporablja kot obloga za rane, saj več pregledov kliničnih raziskav kaže, da pri akutnih ranah in opeklinah deluje enako dobro ali celo nekoliko bolje kot običajne obloge. Pri kroničnih razjedah, na primer pri golenjih razjedah pri sladkorni bolezni, pa se ta prednost izgubi — tam raziskave ne kažejo jasne koristi medu pred standardnim zdravljenjem. Pomembno je razlikovati: to so klinične, sterilizirane priprave, ne kozarec s tržnice. Za manjšo domačo opraskanino je kanček surovega medu na obliž varen poskus, ni pa nadomestilo za zdravniško oskrbo pri resnejši rani.

Med proti kašlju pri otrocih — kaj kažejo raziskave

Tu je znanost presenetljivo naklonjena medu. V eni od kliničnih raziskav so otrokom z nočnim kašljem zaradi prehlada dali bodisi žličko medu bodisi običajno protikašljno zdravilo pred spanjem — skupina, ki je dobila med, je imela manj kašlja in bolje spala, otroci in starši vred. Podobno so pokazale tudi kasnejše zbirne analize več raziskav skupaj: med se je pri lajšanju kašlja izkazal enako dobro ali bolje kot marsikatero brezreceptno sredstvo. Gre za blaženje simptomov, ne zdravljenje vzroka — med prehlada ne skrajša niti ne "pozdravi", pomirja pa draženje v grlu in izboljša spanec, kar je pri majhnem, kašljajočem otroku marsikdaj več vredno kot sam učinek na virus. Pravilo, ki ga upoštevamo tudi doma: to velja šele po prvem letu starosti. Zakaj mlajši dojenčki medu ne smejo dobiti niti v sledovih, smo natančneje razložili v prispevku o mitih o medu.

Temnejši med, več antioksidantov

Med vsebuje tudi polifenole in flavonoide — rastlinske spojine z antioksidativnim delovanjem, ki jih čebele prinesejo skupaj z nektarjem in mano. Raziskave dosledno kažejo isto povezavo: temnejši kot je med, več teh spojin praviloma vsebuje in tem višjo antioksidativno aktivnost izmerimo. To je eden od razlogov, da našemu hojevemu medu, ki nastane iz mane in je občutno temnejši od svetlega cvetličnega, marsikateri kupec pripisuje "močnejše" lastnosti — in v tem primeru ljudska modrost dejansko sledi izmerjenim podatkom, ne le okusu. To seveda ne pomeni, da je svetlejši akacijev med manj vreden — ima svoje prednosti, predvsem blag okus in dejstvo, da počasneje kristalizira.

Kaj med ne zdravi

Tu velja biti jasen, ker se prav tu miti najhitreje razrastejo. Med ni zdravilo za okužbe, ne nadomešča antibiotikov pri resnejših bakterijskih boleznih, in dokazi o njegovem učinku na alergije na cvetni prah so, kot smo že pisali, skromni in preliminarni. Prav tako med ne "razstruplja" telesa in ni čudežno sredstvo za shujšanje, ne glede na to, kaj o njem krožijo po družbenih omrežjih. Kar dejansko lahko obljubimo, je bolj skromno, a še vedno resnično: med iz naše domačije je surov, hladno točen in bogat z encimi ter antioksidanti, ki jih trgovski, segreti med pogosto nima več. To je razlika, ki jo lahko okusite in izmerite — čudežev pa raje pustimo drugim.

Ko jeseni znosimo zadnje kozarce v klet, vedno pomislimo na isto: med je pošteno živilo z resničnimi, a skromnimi zdravilnimi lastnostmi. Ne obljubljamo več, kot lahko dokažemo, obljubimo pa surovost, izvor in poštenost do zadnje žličke.

Pogosta vprašanja

Ali med res deluje antibakterijsko?

Da, a v omejenem obsegu. Nizka vsebnost vode, kislo okolje in majhne količine vodikovega peroksida, ki nastanejo z encimom glukoza oksidaza, medu dajejo pravo antibakterijsko delovanje, zaradi katerega se pravilno shranjen med praktično ne pokvari. To ne pomeni, da nadomešča antibiotike ali zdravniško oskrbo pri okužbi.

Ali med res pomaga proti kašlju?

Klinične raziskave pri otrocih, starejših od enega leta, kažejo, da žlička medu pred spanjem zmanjša nočni kašelj in izboljša spanec, v nekaterih primerjavah enako dobro ali bolje kot brezreceptna protikašljna sredstva. Gre za lajšanje simptomov, ne za zdravljenje vzroka prehlada.

Kateri med ima največ antioksidantov?

Praviloma temnejši med, na primer hojev ali kostanjev, vsebuje več polifenolov in flavonoidov ter kaže višjo antioksidativno aktivnost kot svetlejši med, denimo akacijev. Razlika izhaja iz rastlinskih spojin, ki jih čebele prinesejo z nektarjem ali mano.

Ali sme dojenček uživati med zaradi njegovih zdravilnih lastnosti?

Ne, nikoli pred prvim letom starosti. Med lahko vsebuje spore bakterije, ki pri dojenčkih povzročijo dojenčkov botulizem, ne glede na to, kako surov ali kakovosten je med. Po prvem letu, ko je prebavni sistem zrelejši, med brez težav postane del otroškega jedilnika.