Točenje medu — od panja do kozarca

Ta teden pri nas diši po vosku in medu. Julij je na Banjški planoti in v Vipavski dolini čas glavnega točenja — takrat se pokaže, kaj so naše čebele v pomladnih in zgodnjepoletnih mesecih nabrale. Točenje je za čebelarja nekakšen praznik žetve, a tudi opravilo, kjer se odloča o kakovosti medu. Zato vam tokrat pokažemo, kako pri nas poteka pot od panja do kozarca, ki ga dobite v roke.
Kdaj vemo, da je med zrel
Medu ne točimo po koledarju, ampak takrat, ko je zrel. Čebele nektar najprej osušijo — z lastno toploto in prezračevanjem panja mu odvzamejo odvečno vodo — nato pa zrele celice pokrijejo z voščenimi pokrovci. Ko je večina satja pokrita, je to znak, da je med dozorel in vsebuje dovolj malo vlage, da se bo v kozarcu obdržal leta. Sate z odprtimi, nezrelimi celicami pustimo čebelam; prehitro odvzet med bi imel previsoko vlažnost in bi lahko fermentiral.
Od sata do centrifuge
Sate previdno odvzamemo iz medišč, pri čemer pazimo, da družinam pustimo dovolj zalog zanje. V polnilnici najprej z vilicami odstranimo voščene pokrovce — temu rečemo odkrivanje satja. Odkrite sate zložimo v točilo, centrifugo, ki med z vrtenjem iztisne iz celic. Sila je nežna, satje ostane celo in ga vrnemo čebelam, da ga uporabijo znova — čebele za gradnjo enega kilograma satja porabijo več kilogramov medu, zato je vsak ohranjen sat dragocen.
"Točenje je edini trenutek, ko se medu dotaknemo — vse ostalo so naredile čebele."
Pri nas med točimo na hladno. To pomeni, da medu nikjer v postopku ne segrevamo: ne pri točenju, ne pri cejenju, ne pri polnjenju. Segrevanje bi delo sicer pospešilo, a bi uničilo encime in aromatične snovi, zaradi katerih je surov med nekaj drugega kot industrijski med.
Cejenje, usedanje, polnjenje
Sveže iztočen med najprej precedimo skozi grobo sito, ki zadrži koščke voska. Pozor: cejenje ni filtriranje — skozi naše sito cvetni prah in vse drobne naravne sestavine normalno prehajajo, odstranimo le vosek. Nato gre med za nekaj dni v posodo za usedanje, kjer se morebitni zračni mehurčki in zadnje drobce voska dvignejo na površje kot tanka pena, ki jo posnamemo.
Šele nato med ročno polnimo v steklene kozarce, vsak kozarec pa dobi etiketo z vrsto medu in letnikom. Če je vaš svež med videti rahlo moten, je to pogosto znak cvetnega prahu in drobnih zračnih mehurčkov — torej znak, da med ni bil filtriran in segret. Kako ga doma hranite, da tak tudi ostane, preberite v vodiču o shranjevanju.
Pogosta vprašanja
Kdaj čebelarji točijo med?
Glavno točenje pri nas poteka od junija do avgusta, odvisno od paše in vremena. Točimo takrat, ko čebele večino satja pokrijejo z voščenimi pokrovci — to je znak, da je med zrel in dovolj suh za shranjevanje.
Ali med pri polnjenju segrevate?
Ne. Naš med točimo, cedimo in polnimo hladno, brez segrevanja. Tako ohranimo encime, cvetni prah in aromo. Zato lahko naš med sčasoma kristalizira, kar je naravna lastnost surovega medu.
Zakaj je svež med včasih moten?
Motnost svežega medu povzročajo cvetni prah, delci voska in drobni zračni mehurčki iz točenja. To je znak, da med ni bil filtriran, in ne napaka. Med se v nekaj tednih sam zbistri, ko se mehurčki dvignejo na površje.
Koliko medu da en panj na leto?
Zelo različno — v dobri sezoni pri nas panj da od deset do dvajset kilogramov medu, v slabi, deževni sezoni pa lahko skoraj nič. Prav zato se pridelek in ponudba iz leta v leto razlikujeta in vsak letnik medu je malo drugačen.
O avtorju
Tomaž Čebelar
Čebelar z dolgoletnimi izkušnjami iz Vipavske doline in Banjške planote. Strasten zagovornik trajnostnega čebelarstva in naravnih metod pridelave medu. Skupaj z družino skrbi za več kot 60 čebeljih družin.

