Miti o medu, ki jih slišimo na tržnici — kaj drži in kaj ne

Vsako soboto, ko na tržnici razgrnemo kozarce, se pogovor prej ali slej obrne na iste teme. Nekdo vpraša, ali sme v med pomočiti kovinsko žlico, drugi zatrdi, da segret med postane strupen, tretji prisega, da bo letos otroku dajal žličko lokalnega medu proti alergiji na cvetni prah. Miti o medu se širijo hitreje kot cvetni prah spomladi, nekateri so povsem neškodljivi, drugi pa lahko komu naredijo škodo. Zato smo tokrat zbrali štiri najpogostejše in preverili, kaj od tega dejansko drži.

Mit: kovinska žlica pokvari med

To je vprašanje, ki ga slišimo najpogosteje, zato je tudi dalo ime temu prispevku. Med je res rahlo kisel — njegov pH se giblje nekje med 3,4 in 6,1, odvisno od vrste in porekla. A ta kislost je blaga, precej milejša od kisa ali limoninega soka, in kratek stik s kovinsko žlico, ko med zajemate za čaj ali kruh, mu ne naredi ničesar. Ne spremeni okusa, ne sprosti kovin, ne "ubije" nobenih dobrih lastnosti. Zgodba je drugačna, če bi kovinsko žlico ali posodo pustili v medu dneve ali tedne — takrat lahko dolgotrajen stik s kislino počasi povzroči rahlo oksidacijo kovine. Za vsakdanjo rabo torej velja preprosto pravilo, ki ga povemo tudi doma: pomembno je, da je žlica čista in suha, ne pa iz česa je narejena.

"Na tržnici me največkrat vprašajo prav to — o žlici. Vedno odgovorim enako: bolj kot material žlice pazite, da je suha. Kapljica vode v kozarcu naredi več škode kot vsa kovina sveta."

Mit: segret med postane strupen

Ta mit je bolj resen, ker vsebuje delček resnice, ki ga potem raztegnemo predaleč. Res je, da toplota nad približno štiridesetimi stopinjami začne uničevati občutljive encime in arome, zaradi katerih je surov med sploh nekaj posebnega — to je tudi razlog, da naš med nikoli ne segrevamo niti pri točenju. Pri višjih temperaturah, recimo med kuhanjem ali pečenjem, v medu nastaja tudi majhna količina snovi, imenovane HMF (hidroksimetilfurfural). A znanost tu ne najde dokazov, da bi bil tako segret med zdravju škodljiv ali "strupen" — količine, ki nastanejo pri žlički medu v vroč čaj ali v testu za medenjake, so zanemarljive, primerljive s tistimi v marsikaterem drugem vsakdanjem živilu. Kar torej drži: segret med izgubi del svoje vrednosti in postane bolj podoben navadnemu sladilu. Kar ne drži: da bi vas lahko zastrupil.

Mit: lokalni med pozdravi alergijo na cvetni prah

Vsako pomlad nam kdo reče, da bo letos jedel žličko lokalnega medu na dan, da se "navadi" na cvetni prah iz okolice. Radi bi rekli, da je res, a poštenost zahteva zmernejši odgovor. Manjša klinična raziskava iz leta 2011, v kateri so sodelovali bolniki z alergijo na brezov pelod, je pokazala, da je skupina, ki je uživala med iz brezove paše, imela nekoliko boljši nadzor nad simptomi kot skupina z navadnim medom — a raziskovalci so rezultate označili kot preliminarne, ne dokončne. Poleg tega večina prodajanega medu vsebuje le sledi cvetnega prahu, saj ga filtriranje in cejenje pri predelavi večinoma odstranita. Naš cvetlični med je zato manj filtriran kot marsikateri industrijski, ker gre neposredno iz satja v kozarec — a to še ne pomeni zdravilnega učinka, le manj poseganja v to, kar so čebele prinesle. Kdor ima potrjeno alergijo na cvetni prah, naj se o tem posvetuje z alergologom, med pa naj ostane prijetna popestritev jedilnika, ne nadomestilo za zdravljenje.

Mit: med je naraven, zato je varen tudi za dojenčke

Tu ni prostora za polovične odgovore. Med, tudi najbolj surov in domač, lahko vsebuje spore bakterije Clostridium botulinum. Odrasel prebavni sistem si z njimi brez težav opravi, dojenčkov pa še ne, zato lahko povzročijo dojenčkov botulizem, resno in potencialno smrtno nevarno stanje. Zato velja jasno pravilo, ki ga upoštevamo tudi mi, čeprav sami pridelujemo med: otroci, mlajši od enega leta, ne smejo dobiti niti kapljice medu — ne v čaju, ne na dudki, ne razredčenega v vodi. Po prvem letu starosti, ko je prebavni sistem že zrelejši, med brez težav postane del otroškega jedilnika.

Kaj torej vzeti s tržnice domov

Nekateri miti o medu so neškodljivi kosi ljudske modrosti, ki jim ni treba nasprotovati, drugi zahtevajo malce več pazljivosti. Če vas zanima, kateri domači testi pristnosti dejansko kaj povedo, smo to razložili v prispevku o tem, kako prepoznati pravi med. Mi vam na vsako vprašanje raje odgovorimo pošteno, tudi če odgovor ni tako preprost, kot bi si kdo želel — to je razlika, ki jo na tržnici največkrat cenite prav vi.

Pogosta vprašanja

Ali kovinska žlica pokvari med?

Ne, kratek stik s kovinsko žlico medu ne škoduje. Med je le blago kisel, veliko milejši od kisa, zato kratkotrajen stik s kovino ne spremeni okusa ali kakovosti. Tveganje za rahlo oksidacijo obstaja le, če bi kovino v medu pustili dlje časa, na primer več dni.

Ali med, ki ga segrejemo, postane strupen?

Ne. Segrevanje nad približno štirideset stopinj uniči del občutljivih encimov in arom surovega medu, zato postane manj bogat, ni pa strupen. Majhne količine snovi HMF, ki nastanejo pri kuhanju ali pečenju z medom, po dosedanjih dognanjih niso zdravju škodljive.

Ali lokalni med pomaga proti alergiji na cvetni prah?

Dokazi so skromni in preliminarni. Ena manjša klinična raziskava je nakazala rahlo boljši nadzor simptomov pri uživanju medu iz iste paše kot alergen, a rezultatov ni mogoče posplošiti, poleg tega filtriran med vsebuje le sledi cvetnega prahu. Kdor ima potrjeno alergijo, naj se posvetuje z zdravnikom, med pa naj ostane dodatek, ne zdravilo.

Ali sme dojenček dobiti malo medu, če je naraven?

Ne, nikoli. Med lahko vsebuje spore bakterije, ki pri otrocih, mlajših od enega leta, lahko povzročijo dojenčkov botulizem. To pravilo velja ne glede na to, kako čist, surov ali domač je med, izjem ni. Po prvem letu starosti med postane varen del otroškega jedilnika.